48 trajnostnih ur v Beli krajini: ideje za sproščujoč in okusen kolesarski izlet ob Kolpi

Bela krajina velja za manj znano in obiskano regijo v Sloveniji. A ravno to – in seveda prijazni ljudje ter polno naravnih čudes – jo naredi privlačno za oddih. Naj vam bo najin izlet do kampov ob Kolpi, krajinskega parka Lahinja, izvira reke Krupe in vse do obronkov Kočevskega roga navdih za vašega.

Kot sva lahko slišala od domačinov, vpletenih v turizem, Bela krajina morda res nima namenske kolesarske infrastrukture – torej kolesarskih poti – a zaradi posejanosti razgibanega terena z manjšimi zaselki in mnogimi malo prometnimi cestami in potmi vmes, je to vseeno res čudovita regija za kolesarjenje. S sodelavko Monjo sva obiskala nekaj točk, ki so vam lahko v pomoč pri snovanju vaših lastnih kolesarskih počitnic na jugu Slovenije. Vzemite si čas in raziskujte počasi.

Suhi kras in voda (in mi)

Kolikokrat sem se že peljal mimo znaka ‘Krajinski park Lahinja’ na poti proti mejnemu prehodu Vinica, a vedno s povsem drugim ciljem v mislih, zato sem z obiskom odlašal do … Do nedavnega. V kraju Veliki Nerajec Gregor Šmaljcel, koordinator Krajinskega parka Lahinja, opiše doživetje Suhi kras in voda, doživetje, ki želi vzbuditi zanimanje in spoštovanje krhke narave in skozi dejavnost (da ne rečemo delo) odpreti, sprostiti udeležence. Ti morajo namreč na sprehodu nabirati drva, s škafom nesti vodo, si skuhati čaj in narezati kruh in salamo. “Vse to se zdi nekaj povsem preprostega, a ljudje so tako odtujeni od narave, da jim ta opravila niso domača. Ko se potrudijo, bolj cenijo rezultat, v naravi se sprostijo in odprejo,” razlaga Gregor. “Zanimivo je, kako se potem ljudje povežejo z naravo. Na neki točki si mora vsak izbrati svoje drevo in nek manjši udeleženec je čisto podzavestno izbral manjše, krmežljavo drevo, drevo, ki se je moralo za svoj obstoj bolj potruditi”.

Sprehodimo se skozi Nerajske luge, mimo vodnjaka, kamor so vaščani še ne tako dolgo nazaj hodili po vodo, in po lesenih potkah mimo močvirnatega polja do opazovalnice ptic. Na območje se naseljujejo čaplje, štorklje in druge ptice, ki imajo rade zdravo naravo brez intenzivnega kmetijstva. Če boste imeli dovolj časa za čakanje na ptice, vzemite daljnogled!

Bela krajina z reko Kolpo, kolesarskimi stezami in Krajinskim parkom Lahinja ponuja veliko možnosti za aktivno preživet vikend v naravi.

Domače je zdravo. In okusno.

Devet kilometrov proti severu se okrepčava v gostilni Muller, nosilki okoljskega znaka Slovenia Green in ponudnici več certificiranih jedi Teritorialne kolektivne blagovne znamke (TKBZ) Belokranjsko. Zaželela sva si nekaj lokalnega in najin kelnar se je le nasmehnil in zdrdral niz jedi iz sestavin okoliških rejcev in kmetov. Njihov menu se ne začne s ponudbo predjedi, ampak s seznamom 15 lokalnih dobaviteljev, kmetij, rejcev drobnice in ribogojnic. Začela sva z namazom iz dimljene postrvi s hrenom, lešniki in jagodičevjem, zeleno, čipsom tompinaburja in vloženimi čemaževi cvetovi, nadaljevala pa z domačimi žlikrofi v sirovi kremi z žitno klobaso in pokovko ajdove kaše ter redkvijo. Jagnječje zarebrnice z zeliščno skorjico, žlikrofi in korenjevim pirejem so bile za prste obliznit, najina želodčka pa tako polna, da sva sladico – mamil je ocvrti sladoled – pustila za kdaj drugič.

»Ovo jaje se za ljubav daje«

Najina naslednja gostitelja sta Tončka Jankovič in Boris Grabrijan, oba rokodelca in negovalca lokalne tradicije in kulture. Tončka naju po tem, ko postreže kosilo skupini razigranih šolskih otrok v kampu Stari pod Jankovič, nauči izdelovati belokranjske pisanice. Za izdelavo potrebujete izpihano jajce, največkrat kokošje, a lahko tudi račje ali gosje, pisalko, čebelji vosek, svečo in barvila – v Beli Krajini jih odanejo v črno in rdečo. Izdelava je bila sprva povezana z velikonočnimi šegami, lahko pa so jih izdelovali tudi kar tako, za spomin. Ali pa so jih dekleta delila fantom v znak ljubezni – z napisom ‘ovo jaje se za ljubav daje’, recimo. Ko Tončko vprašava, koliko ljudi še obvlada tehniko izdelovanja pisanic, malo pomisli, in začne naštevati: “Slavica, Anica, Vesna, pa Martina … Pa Cvitkovičeve … kakih deset vse skupaj tod okoli.” Skratka, ne več prav veliko.

Če bi se radi preizkusili v spretnosti risanja z vročim voskom po jajčni lupini, lahko v triurni delavnici postanete Belokranjski mojster tudi sami. Lahko pa daste vse štiri od sebe v kampu in ugibate, v katero smer teče počasna Kolpa. Ta namreč v tem delu teče proti severu, preden kasneje pri Podzemlju zavije na vzhod. Podzemelj? Še ena točka, vredna postanka…

Kamp za družine z otroci (pa tudi psi)

Od Adlešičev lahko ostanete kar na ‘glavni’ cesti, ki vas mimo Rima, skozi Fučkovce in Griblje pripelje do Podzemlja in Campinga Bela krajina. Pri obisku katerega vam bo hitro jasno, kdo je dobrodošel. Številna lesena igrala, gujsnice, peskovniki, lesene hiške v senci bujnih, starih dreves bodo otroke zaposlile za ure in ure, prav tako so v kampu dobrodošli lastniki psov – njim so namenili celo posebno plažo, pitnik za vodo, tuš za pse in celo manjši park z raznimi ovirami (agility) za kratkočasenje štirinožnih prijateljev.

Tudi kolesarji so stalni gostje kampa.  Lokacija je idealna za raziskovanje Bele Krajine, približno enaka razdalja je do Črnomlja, Semiča in Metlike. Eno najlepših doživetij je kolesarjenje ob Kolpi navzgor in nato spust s čolni nazaj do Podzemlja. In pa še nekaj je kolesarjem prijazno: klima. Oni dan je bilo napovedano slabo vreme, a ob Kolpi je toplo in sončno. “Velikokrat nas pred slabim vremenom rešijo Gorjanci,” nama pove upraviteljica kampa Petra Pešelj. “Jao, koliko slovenskih gostov se ustraši slabe napovedi in odpove obisk, pri nas pa je potem cel vikend sonce.”

Spust s čolnom po reki Kolpi je bila ena od najinih najljubših aktivnosti v 48 urah, ki sva jih preživela tam.

Sanje v spremljavi Kolpe in žab

Prenočila sva še malo nižje ob toku Kolpe, na posestvu Lovšin, ki si prav tako lasti certifikat Slovenia Green. Poleg 20 mest za prikolice, 20 enot za bivalna vozila in še toliko prostora za šotore imajo tudi dva velika in udobna stalno postavljena šotora za glamping. “Saj vaju ne moti, če ponoči malo šumi, a?” pri ‘vselitvi’ vpraša Luka Lovšin. “Enkrat je ena gospa iz Nemčije vprašala, če lahko utišamo šumenje Kolpe, druga pa zjutraj povedala, da so jo motile žabe.”  Njegov oče je s kampom, seveda v manjšem in bolj preprostem obsegu začel že leta 1992. Iz lastne izkušnje lahko povem, da sem, zaščiten s tančico proti komarjem, v spremljavi žab in šuma reke spal kot ubit. Za zajtrk sta naju pričakala lesena zabojčka z lokalnimi sestavinami, eden s ‘klasičnimi’, drugi z veganskimi jedmi (domači veganski sir, domači kosmiči s kmetije Klepec…), oba odlična, oba tako polna, da je ostalo še za malico.

Do Vinomerskih steljnikov (česa?!) in najlepšega izvira v Sloveniji

Čeprav naju je pot vodila nazaj proti zahodu, se je iz Metlike izplačalo zapeljati tri kilometre do steljnikov, poraščenih z gosto orlovo praprotjo, ki se je včasih uporabljala za steljo živalim, in redkim brezovim gozdom. Za ohranjanje te čudovite (zeleno-bele) krajine, jih morajo vsaj enkrat letno popasti ali pokositi. Veliko se jih je zaraslo, najbolj znani so Vinomerski steljniki (na fotografiji) in Marindolski steljniki, ki imajo status naravne vrednote ter naravnega in kulturnega spomenika.

Vsaj tako kot na romantične steljnike so v Beli Krajini ponosni na izvir reke Krupe, za katerega trdijo, da je najlepši izvir v Sloveniji. In scena v bližini Semiča, pod vasjo Krupa, je res veličastna: pod navpičnimi 30 metrov visokimi belimi stenami je sedem metrov globoko jezero, ki se malo nižje zliva preko manjšega slapu. Vredno obiska, po možnosti daljšega od nekaj minut. Parkirišče za avtomobile je dvesto metrov severno od izvira.

Zakaj je Bela krajina bela?

Ko se okrepčava v hotelu Smuk v Semiču (poskusite šurlice, lokalne testenine iz kmetije Klepec, s čemaževim pestom) sledi obisk Muzejske hiše Semič. Ta ima tri stalne razstave, center narave Bele krajine, krajevno zbirko Semič v dvajsetih slikah, vinogradniško zbirko in predstavitev jamske školjke Jalzićeva kongerija, skrivnostnega bitja semiškega podzemlja. Kot je povedal direktor dr. Jaka Jarc, si želijo predvsem obiska mladih. “Želimo jih izobraziti o pomembnosti varovanja narave. Otroci so tisti, ki bodo lahko zaščitili naše največje bogastvo.”

In ko sva mislila, da bova končno dobila odgovor, zakaj je Bela krajina – bela, zaradi brez ali narodnih noš, naju je Tanja Prešeren Banovec nasmejano razočarala, da odgovor ni enoznačen. Bela krajina je bela zaradi obojega, zaradi belih brez, belih narodnih noš iz lanenega platna, pa tudi zaradi belega apnenca, ki prevladuje na kamnitemu kraškemu površju.

Reka Kolpa je naravna meja med Slovenijo in Hrvaško ter ena najtoplejših rek v Sloveniji.

Vila sred gora na ruševinah kočevarske vasi

Za obisk Vile Sredgora bo potrebno pošteno poriniti pedala. Iz Semiča vas na 11 kilometrih pretežno makadama čaka skoraj 600 metrov vzpona, a velja se potruditi. Po kolesarjenju pod Mirno goro, skozi odročno vas Planina in preko idiličnega travnika pri Ponikvah naju pričaka Vila Sredgora, samooskrbna in prestižno, a zelo okusno (glavni gradbeni elementi so kamen, les in železo) opremljena hiša, ki jo je družina Ninič zgradila na ruševinah očetove hiše v porušeni kočevarski vasi. V štirih sobah lahko gosti osem gostov, ki pa bodo, upamo, več časa kot v sobah preživeli v okolici hiše, v sproščujoči kadi, v zeliščnem vrtu ali v širnih gozdovih kočevskega gozda … A res ne smeva v Beli krajini prenočiti še enkrat?