48 trajnostnih ur na pohodniški poti Pohorje – Kozjak Trail: ena pot, dve različni izkušnji

Preberite, kako smo v dveh dneh spoznali pohodniško pot, ki od 13. junija 2026 preči dve hribovji, ki ju po dolini povezuje Drava, najbolj vodnata slovenska reka. Težko si je predstavljati, da sta si bližnja Pohorje in Kozjak tako različna: tako po višinskem profilu, ki diktira tempo hoje, po pogostosti pohodniške in turistične infrastrukture, po rastju … Celo po vonju! Eno je gotovo: po prehojenih dveh krajših odsekih je jasno, da se bo človek – pohodnik – ljubitelj narave slej ko prej vrnil. Morda letos, morda čez nekaj let z otroci. In prav to je čar pohodniških ‘sestavljank’: nekateri jo boste odkljukali v ‘šusu’, drugi v neki življenjski dobi. Oba načina sta prava, dokler hodiš – naprej.

Načeloma je ideja naše rubrike ‘48 ur’, da v destinaciji prespimo eno noč in tako okolico raziskujemo dva polna dneva. A naključje je hotelo, da so v hotelskem naselju Pohorje Village Wellbeing Resort ravno na petkov večer pred tisto soboto, ko naj bi s sodelavko Izo napadla novo pohodniško pot, napovedali večerjo v gozdu. In to ne takšne, da bi sedeli krog ognja in cmarili na leskove palice nataknjene hrenovke, ampak štirihodno večerjo v spremljavi vrhunskih kapljic štajerskih vinarjev. In tako se je na 1.050 metrih nad morjem na krožniku namesto klasične pohorske kulinarike na žlico znašla kokošja juha z ajdovo palačinko, goveja lička z brusnično omako, šparglji in bukov ostrigar, pa skutin štrukelj z borovnicami, karamelo, sladoledom in orehovim drobljencem, namesto denimo radlerja pa Frešerjev laški rizling, chardonnay iz Zlatega griča, Steyer Marc Cuvee in Verusov rumeni muškat. Komaj nekaj deset korakov od hotela, a s starimi smrekami namesto fikusov in s suhimi smrekovimi iglicami namesto parketa. Ehm, a ni to zgodba o pohodniški poti? Poudariti želimo, da je na Pohorju možno tudi to. In še nekaj ne gre spregledati: na Pohorju, nad tisoč metrov nad morjem, ste iz centra Maribora v 20 minutah.

Kaj je Pohorje – Kozjak Trail?

Partnerstvo za Pohorje, ki ga koordinira RRA Podravje – Maribor, je v letu 2026 naredilo pomemben korak pri razvoju skupne pohodniške ponudbe Pohorja in Kozjaka – vzpostavljena je bila nova daljinska pohodniška pot Pohorje – Kozjak Trail. Gre za enega največjih skupnih razvojnih projektov Partnerstva za Pohorje na področju pohodništva, ki je že pred uradnim odprtjem dosegel izjemno mednarodno prepoznavnost, saj ga je britanski BBC uvrstil med pet najbolj pričakovanih novih pohodniških poti na svetu v letu 2026.

Pohorje–Kozjak Trail je 187 kilometrov dolga krožna daljinska pohodniška pot, ki zajema 20 etap (10 čez Pohorje in 10 čez Kozjak). Etape se začenjajo na dostopnih točkah, kar omogoča enostavne dostope do poti neposredno iz doline. Prilagojena je tako zahtevnejšim pohodnikom in tekačem kot družinskim izletnikom.

Kjer pozimi smučamo, poleti lagodno hodimo

Po prijetni večerji, spanju na svežem gorskem zraku (mimogrede, sobe nimajo klimatskih naprav – ker jih ne potrebujejo) in kar prekrepkem zajtrku je bil čas za delo. No, za hojo. Mimo cerkve svetega Bolfenka sva skorajda urbano območje zgornje postaje pustila za sabo in jo urezala na zahod. Že po pol ure lagodne hoje s komaj nekaj metri višinskih vzponov (ker osrednji del Pohorja je planota) je bil pred nama cilj prve etape – Mariborska koča. Pri čemer velja biti iskren, da štart prve etape ni Pohorje Village Wellbeing Resort, ampak Maribor, torej sva lep del prve etape goljufala s pomočjo gondole.

Pri Mariborski koči so se ravno pripravljali na gostovanje srečanja železničarjev, vrtel se je odojek, pripravljal ogromen pohorski lonec. Tu naju je ujel ultramaratonec Robert Kereži, ki se je pripravljal, da bo celotno pohodniško pot – to je reci piši 187 kilometrov – pretekel. V kosu. “Pohorje dobro poznam, čudovit je, redno treniram tu. Kar mi je najljubše, je njegova raznolikost in to, da vsepovsod najdeš pitno vodo,” nama pove Robert. “Kozjak je drugačen, bolj hribovit. Po pravici povedano zahodnega dela še ne poznam dobro, zato zdaj po odsekih spoznavam celo pot, ker sem obljubil, da bom ob otvoritvi vse pretekel.” Niti poskusila mu nisva slediti. Pot med Mariborsko in Ruško kočo sva podaljšala s približno polurnim odcepom do Framskega slapu – slapa Skalca, ki leži tik pod asfaltirano cesto, ki preko Slivniškega pohorja pripelje na vrh kolesarje, motoriste in druge uporabnike ‘kotalečih’ prevoznih sredstev. Pri načrtovanju poti imejte v mislih, da pot povezuje preko 100 naravnih in kulturnih znamenitosti, za katere je občasno vredno zapustiti glavno traso.

Slap Skalca, skriti vodni postanek ob poti po Pohorju.

Navigacija ni zahtevna, a vseeno …

S kombinacijo uporabe klasične papirnate karte in navigacijske aplikacije Ride With GPS, na katero sem si naložil celotno Pohorje – Kozjak Trail, sva našla bližnjico od slapu direktno do sprehajalne poti med cerkvami sv. Bolfenka in sv. Areha. Po dveh urah, ko sva srečala morda pet drugih pohodnikov, malo pred Ruško kočo spet postane bolj živahno. Zdi se, da Mariborsko Pohorje živi celo leto. A Vlado Hecl, oskrbnik Ruške koče pove, da ni čisto tako: “Med tednom je mirno. Še ob sobotah imamo razmeroma prazno, največ gostov imamo ob nedeljah. Ljudje vedo, da je tu lepo in da se pri nas dobro je.” Kar sva si pustila tudi dokazati z odličnim pohorskim loncem, gobovo juho, bogato zabeljenimi žganci in še na dva kosa razdeljenim borovničevim štrudljem. “Uf, a to je polovica?!” Porcije so res konkretne. Pred nama pa še več kot še ena cela etapa proti Planini pod Šumikom. Na srečo navzdol.

Med spustom so se med smreke počasi vrinile sive bukve in z grčastimi očmi spremljale najin korak. Po prečenju močvirnatega gozda se med spustom gozd nekajkrat toliko umakne, da uzreš veličino (zdi se, da neskončnost) pohorskih gozdov. Ja, Pohorje je predvsem gozd. Zato boste tisti, ki se pnete v hrib (le) za razglede (in sebke z vrhov), tu morali spregledati drugačno vrsto lepote. Mislim, da je nova pohodniška pot dober način, da destinacija privabi več gostov, ki pa se bodo lepo razporedili preko večjega območja in tako doživeli mir in divjino.

Na cilju etape zapustiva traso Pohorje – Kozjak traila in zavijeva na sever. Dober kilometer dolg spust skozi pragozdni rezervat do slapu Šumik, ki je za razliko od vsega do zdaj prehojenega tehnično zahtevnejši, na mestih celo varovan s pletenicami in klini, priporočam v vsakem primeru, tudi če boste nadaljevali proti Trem kraljem. Po spuščanju po najzahtevnejšem odseku na celotnem območju Pohorja in Kozjaka imejte v mislih, da je po grapi potoka Lobnica včasih delovala najdaljša vodna drča v Sloveniji. Po ‘pohorskih rižah’, kot jim pravijo domačini, so v dolino spravljali les.

Ne vem, ali sem vso osnovnošolsko geografijo že pozabil ali nam za take lepote gospod učitelj Kljun pozabil povedati? Preko temnih skal bobni potok Lobnica in to ne le enkrat (Veliki slap), ampak še nižje naprej proti Rušam, kamor že precej zdelana prideva proti večeru. Pri načrtovanju poti imejte v mislih svoje sposobnosti – midva sva jih v želji v dveh dneh spoznati čim več morda maaalce precenila.

Kozjak celo diši drugače

Nedelja je bil dan za tisto drugo hribovje v imenu Pohorje – Kozjak. In medtem ko Pohorje zaradi smučarske slave zna na zemljevidu pokazati skoraj vsak Slovenec, isto vprašanje glede Kozjaka zna koga spraviti v zadrego. “Ehm, ne, tisto na jugovzhodu je Kozjansko… Aha, pa res, tule je, skoraj v Avstriji.” Kozjak na jugu omejuje Dravska dolina, na severu pa rine čez mejo na avstrijsko Štajersko; na zahodu se konča nekje pri Muti, na vzhodu pa točno nad Mariborom. Danes bova prehodila del med Rušami in drugim največjim slovenskim mestom in prvi na meniju je vzpon do Koče na Žavcarjevem vrhu. Že ko si boste navigacijske podatke (gpx) celotne poti uvozili v aplikacijo in si jih ogledali v višinskem profilu, bo jasno, kateri del je Pohorje in kateri Kozjak. Pohorje je kot ena velikanska (planotasta) torta, medtem ko je Kozjak našpičen kot volčje ozobje, ki se v vedno manjših amplitudah spušča proti cilju (Mariboru). To ne pomeni, da vas čakajo strme, skalnate gore, temveč pogorje, ki je pogosto presekano z dolinami in dolinicami. In to, da nisva več na planoti in da do Koče na Žavcarjevem vrhu ne pelje gondola, sva utrujena od dolge sobote hitro ugotovila tudi sama.

Ne le višinski profil, na Kozjaku je drugačno skoraj vse. Medtem ko na Pohorju kraljujejo veliki iglavci (in malo nižje tudi bukve), se zdi, da je Kozjak rastlinsko pestrejši, poln grmičevja, podrasti, praproti… Jagodičevja! Jej, kakšno veselje je na vroč dan v usta usuti polno pest sladkih in sočnih gozdnih jagod. Celo vonj je drugačen. Pohorje diši po vlagi, Kozjak po suhi zemlji in lanskem listju.

Oskrbnica je gostom ravno razlagala, kako so jo že ob petih zjutraj zbudili ptiči, ko sva pošteno prepotena pristopila h Koči na Žavcarjevem vrhu. Ta je leta 2024, ob 70-letnici delovanja, prejela naziv za Naj planinsko kočo.

– “Dober dan, a bosta najprej en…”

– “Kafe!”

– “Ne, ne, čaj. Kava je diuretik, to ni dobro za pohodnike. Čaj vama bom prinesla.”

Takole naju je v red spravila Saša Popelar Markoja, oskrbnica koče na Žavcarjevem vrhu. Ker je bil ravno čas malice, sva si privoščila še vsak pol kolesarskega sendviča, hišne specialitete, ki kolesarjem vrne kalorije in voljo do življenja po strmem vzponu do koče (od obale Drave je na dobrih petih kilometrih skoraj 600 metrov vzpona). Vsi na Pohorje – Kozjak trailu boste do koče prišli po manj strmi poti; na etapi od Svetega Duha na Ostrem vrhu vas na 8 kilometrih čaka le 388 metrov.

Nazaj proti Mariboru

In nenadoma je bila pred nama ‘le’ še zadnja etapa: Koča na Žavcarjevem vrhu – Maribor, dolga kar 20 kilometrov in kljub splošnemu spuščanju proti mestu še vedno s 442 metri vzponov. To vam sporočajo tudi pogoste razgledne točke, ki ob pogledu proti vzhodu kažejo, da se hribovje počasi zliva v vinske gorice, a z vmesnimi dolinicami, ki od pohodnika zahtevajo moč in vztrajnost vse do konca. Posebej zato, ker je pohodniška pot po Kozjaku (vsaj na tem zadnjem delu) speljana po prisojni strani hribovja, in ne več tisoč metrih nad morjem (koča na Žavcarjevem vrhu leži na 863 metrih). Ob tem lahko pridemo do zaključka, da je pohorski del poti primernejši za poletne mesece, kozjaški pa za zgodnjo pomlad in pozno jesen ali celo lepe zimske dni.

Nekje na polovici etape, na čudoviti razgledni točki pri cerkvici Svetega Urbana, sva si pokimala, da bo za danes dovolj. V bližnjem vinotoču naročiva špricer in narezek ter pokličeva taksi. Tako je to, ko si na krožnik naložiš preveč, pa so oči bolj lačne kot želodec. Z nekaj pomoči (gondola za vzpon na Pohorje, taksi za vrnitev v Maribor) sva v dejanskih 48 urah prepešačila za približno 3 cele etape poti z dodatkom spusta in vzpona preko doline Drave, ki sicer ni uradni del daljinske pohodniške poti (je pa lepo videti, da takšne možnosti za krajše, vikendaške izlete obstajajo).

Prihodnjič? Ja nič, čakajo etape od Ruške koče čez Roglo do Kop, pa nato povsem neznan del od Dravograda na Košenjak in ob slovensko-avstrijski meji nazaj proti Mariboru.

Razgledi na gozdnate doline spremljajo pohodnike tudi na zadnjih etapah čez Kozjak.

Ugotovitve o pohodniški poti Pohorje – Kozjak na kratko:

• Obstoječe pohodniške poti so v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije označene z dodatno oznako poti, modro-zeleno srce z napisom PohorjeKozjak Trail.
• Na pametni telefon si kljub temu lahko naložite načrt poti, ki je brezplačno na voljo na spletni strani www.pohorjekozjak.si. Tako bo navigacija dostopna brez povezave. Ne računajte, da bo pokritost s signalom stoodstotna! 
• Pot je varno prehodna v vseh letnih časih, saj poteka po sredogorju, kljub temu pa je pozimi potrebna večja pazljivost. Več o varni hoji najdete tukaj: Varno na Pohorje.
• Priporočamo tudi klasično papirnato pohodniško karto, ki jo brezplačno naročite tukaj: Turistična karta Pohorja.
• Na pohorski strani poti je planinskih koč za hrano, pijačo in nočitve dovolj, na Kozjaku je potrebno nekoliko več načrtovanja (ali večji nahrbtnik). V pripravi je tiskani vodnik s celotno ponudbo na poti. 
• Na voljo je tudi knjižica za zbiranje žigov, ki jo brezplačno naročite tukaj: Knjižica z žigi.
• Sodeč po prehojenemu je pot tehnično nezahtevna (razen poti do slapu Šumik, ki ni del osnovne poti, ampak del njene navezave).
• Pohorje je hladnejše, Kozjak toplejši; temu prilagodite letni čas oziroma začetek/konec pohoda.
• Narava je čudovita.
• Gozdovi so prijazni.
• Ljudje tudi.
• Porcije hrane zajetne.

Uporabne povezave:

• Informacije o Pohorje Kozjak Trailu: www.pohorjekozjaktrail.si
• Informacije o Pohorju: www.pohorje-slovenija.si
• Turistične informacije: www.stajerska.si in www.visitmaribor.si
• Mariborsko Pohorje z Arehom: www.visitpohorje.si
• Zemljevidi Planinske zveze Slovenije: maPZS