Destinacije | Dogodivščine |

48 trajnostnih ur po Rogli in Pohorju: kolesarjenje od Centra Noordung do pohorskih gozdov

Zgodba o dveh dneh kolesarjenja med Vitanjem, Zrečami in Roglo se lahko uporabi kot vodič za točno to – za dva dni kolesarjenja po omenjenih krajih, še bolje pa bo, če čas raztegnete za kak dan ali dva. Dva dneva, povezana z nočnim počitkom, sta pač premalo.
by Matevž Hribar
9 septembra, 2024 · 5 min read
Kolesarka na cesti na Rogli

Najina kolesarska pot se je začela v Zrečah, kjer sva z Monjo najela električni kolesi in dobila napotke, kako destinacijo Rogla-Pohorje ki se ponaša z zlatim znakom Slovenia Green, spoznati na kar se da trajnostni način. Načeloma sem bolj pristaš klasičnega bicikla, kjer se namesto elektrike kuri lastna maščoba in krepijo mišice, a ob misli, da bo treba prevoziti lep kos strmin in hkrati s seboj vlačiti nekaj malega foto opreme, se pomoči elektrike nisva branila.

 

Noordung: širno vesolje v malem Vitanju

Mislim si, da so prebivalci ene manjših slovenskih občin pogledali malo postrani, ko so jim v središče idiličnega kraja, bolj vasi kot mesta, obdanega z zelenimi travniki in gozdovi, narisali kovinsko moderno vesoljsko postajo. V občini Vitanje živi komaj 2.350 prebivalcev, od tega jih približno 60 odstotkov živi od kmetijstva.

 

Kolesa pred Noordung centrom

Najini kolesi pred Centrom Noordung, stavbo z nagnjeno ploščo, ki je dobila navdih v knjigi Hermana Potočnika Noordunga.

 

A pozor: Center Noordung, ki je zrasel na temeljih nekdanjega kulturnega doma, z dvorano ostaja kulturno in družabno središče kraja: v dvorani v središču Centra Noordung se odvijajo razni družabni dogodki in telovadbe, hkrati pa je kraj dobil ‘kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij’, zdaj Center Noordung. Iz Vitanj je bila namreč mati Hermana Potočnika Noordunga, slovenskega raketnega inženirja, katerega knjiga ‘Problem vožnje v vesolju – Raketni motor’ je postala temelj za raziskovalce vesolja. Nisem vedel, da je režiser Stanley Kubrick idejo za vesoljsko postajo v legendarnem filmu ‘2001: A Space Odyssey’ dobil prav iz Potočnikovega načrta za ‘bivalno kolo’, ki z vrtenjem ustvarja umetno gravitacijo.

 

V Centru Noordung je predstavljeno naše osončje, zgodovina raziskovanja vesolja, vpletenost slovenskih in evropskih znanstvenikov v različne vesoljske projekte, z VR (virtualna resničnost) očali se je mogoče ‘sprehoditi’ po vesoljski postaji ali poleteti nad Slovenijo z ultralahkim letalom. Poleg stalnih razstav se je mogoče pridružiti nočnemu opazovanju vesolja in se zabavati v sobi pobega (t.i. escape room) Misija: Pobeg v vesolje. A ker naju je z Monjo že čakala Urška, je bilo vesolju potrebno pomahati in ugrizniti v pedala. Na tem odseku sva sledila tematski kolesarski poti Slovenia Green Wellness Route, ki povezuje trajnostne ponudnike in destinacije. Urška, katera Urška?

 

Kmetija, ki je lahko vzor turističnim kmetijam (in še komu)

Urška Topolšek Planinšek naju je pred kmetijo pričakala v dolgi zeleni poletni oblekici in gospodinjskemu predpasniku s kozarcem nečesa, kar je bilo videti kot penina. Ko sva želela namigniti, da (še) ne bi alkohola, ker naju čaka popoldansko kolesarjenje, je pomirila: »Sivkin sirup je, sama ga delam, naredila pa sem z mineralno vodo, da je malo bolj osvežilno.« Kmetija Urška je bila prva v Sloveniji, ki je pridobila certifikat eko marjetica za turistične ponudnike, poleg tega se danes ponaša s trajnostnim certifikatom Slovenia Green.

 

Urška, ki hrani koze na kmetiji

Urška v družbi kozic na domačem travniku okrog eko kmetije Urška.

 

Turistična kmetija Urška bi bila lahko vzorčen primer trajnostno naravnane turistične kmetije – in življenja v sožitju z naravo na splošno. Po sestavine za kosilo smo se z možem Jernejem do njihove njive in rastlinjaka zapeljali kar s kolesi, nabrali omamno dišeče paradižnike, odtrgali nekaj vejic bujne bazilike, par kumar in s tal pobrali melono, ki se je že sama odločila, da je dovolj zrela. Košarico smo dostavili direktno v kuhinjo, do kosila pa sva počakala v majhnem bazenu z razgledom na travnike in gozdove.

Ko sem po kosilu gospodarico vprašal, koliko od sestavin je z njihove kmetije, je pogledala nekam navzgor, se prikupno nakremžila, nekaj časa tuhtala in odgovorila: »Bučno olje kupimo. Ja, pa sol seveda … Hmm, ostalo je pa naše,« in nadaljevala: »Tudi krožniki so narejeni v Sloveniji, servirne deske je izdelal Jernej…« Ne le zelenjave, imajo tudi svoje krave, pujse, pa kokoške, pri katerih najmlajši gostje pobirajo jajca, zajce, koze in ovce.

Svoje goste Urška pri zajtrku vpraša: »Boste danes za kosilo juho ali sendvič?« Ugotovila je namreč, da nekateri preživijo dan na kolesu ali na pohodih, in takrat domača zelenjavna juha, oni dan smo imeli na jedilniku bučno, ostane. »Zato smo dali v ponudbo še sendviče, ki jih vzamejo s seboj. Stran pa ne bomo metali!« Ta ‘stran’ so pa tako ali tako domači pujski …

Kraj, kjer bi z največjim veseljem dočakal večerjo in še zajtrk, a čisto vse postelje so bile zasedene. In tako je bilo treba pedala potisniti mimo Zreškega jezera navkreber do vasi Gorenje pri Zrečah.

 

Smogavc: trajnost, samooskrba in lokalno pridelana hrana

Lokacija gostišča Smogavc, prav tako imetnika certifikata Slovenia Green, je naravnost fantastična. Stoji na robu travnatega grebena z redko posejanimi hišami in kmetijami, ki se zaključi s cerkvijo Sv. Konigunde s pokopališčem in nato spusti proti Dravinjski dolini. Nekaj izmed teh objektov, poleg Smogavčeve domače kmetije, gostišča in apartmajev še nekaj okoliških stanovanjskih in poslovnih objektov, je priključeno na njihov kotel na biomaso.

 

Kolesarka z razgledom na kmetijo Smogavc

Kolesarjenje proti Rogli, v ozadju gostišče Smogavc (skrajno levo).

 

»Trudimo se biti kar se da samozadostni. Ko enkrat organiziraš poroko in sprejmeš večjo količino gostov, težko vse postrežemo izključno z domačimi izdelki, a se trudimo,« odkrito razlaga Katarina Fijavž, »Delujemo trajnostno, kolikor se da. Ogrevamo se z biomaso, na strehi imamo solarne panele za proizvodnjo električne energije, leta 2018 smo izdelali ogrevan rastlinjak s 450 kvadratnimi metri. Tam pridelujemo zelenjavo in začimbe za goste.«

Preden je natakar začel nositi vrhunsko gobovo juho, pa svinjske medaljone s štruklji in rižoto z lisičkami iz sosednjih gozdov, ter za finale še borovničev štrudelj, je odprl orošeno steklenico penine iz kleti Založnik, komaj dobrih pet kilometrov zračne razdalje od najine mize s pogledom na obronke Pohorja. Zdaj so kolesa parkirana. Na zdravje!

 

Razgled iz apartmaja Smogavc

Pogled skozi okno apartmaja pri Smogavcu.

 

Dež, ki je bil napovedan za popoldne, se je ponoči razbesnel v glasno nevihto, zjutraj pa so se na travniku pod popolnoma lesenim apartmajem spet mirno pasle krave.

 

Med smrekami do krošenj

Navigacija naju je zjutraj želela speljati nazaj na glavno cesto, a rdeče table, ki označujejo kolesarske poti, se niso strinjale. In tako sva kakih petnajst kilometrov kolesarila v senci visokih, starih smrek. Mimogrede, če načrtujete kolesarjenje po teh koncih, so na spletni strani Rogla pripravljeni zemljevidi, opisi in navigacijski paketi za različno zahtevna kolesarjenja.

 

Stolp na Poti med krošnjami

Pot med Krošnjami, kot ga vidijo ptice.

 

Po nočnem deževju je bila Oplotnica presenetljivo divja, ob makadamski poti parkirani avtomobili pa so dali vedeti, da se je pričela sezona gobarjenja. Z veseljem, Jurčki, kdaj drugič, naju so čakali vrhovi smrek. Odkrito rečeno sem imel o Poti med krošnjami, lesenemu sprehajališču s stolpom na vrhu Rogle, mnenje, da gre še za eno nebodigatreba turistično atrakcijo. »Pa saj se lahko sprehajam med drevesi kjerkoli!« A ne med vrhovi dreves! Več kot kilometer dolga pot se sprva počasi, nato pa spiralasto bolj strmo dvigne nad vrhove starih smrek in nudi res navdušujoč razgled na Pohorje in dlje.

S 37 metrov visoke razgledne ploščadi, ki je eno izmed doživetij s certifikatom Slovenia Green, se nato lahko v nekaj sekundah spustite po 60-metrskem toboganu. Mimogrede, psi so za sprehod med krošnjami prikrajšani, vas pa lahko pričakajo v pasji hiški, katere uporaba je brezplačna. Do naslednje postojanke ni bilo treba kolesariti daleč, odcep za Mašinžago z glavne ceste je dobro označen.

 

Mašinžaga: ni snega? Ni problema.

Verjetno pred desetletji niso razmišljali, da bodo žičnice v uporabi celo leto. A zime so, žal, vedno bolj mile in razmeram se prilagajajo tudi na Rogli v adrenalinskem parku Mašinžaga

 

Trikolesniki v adrenalinskem parku Mašinžaga

V Mašinžagi stavijo na adrenalinske športe, ki jih poganja gravitacija.

 

Nova šestsedežnica z zaščitnimi kabinami in ogrevanimi sedeži (ne, teh avgusta res nisva rabila) ne prevaža le smučarjev in deskarjev, ampak tudi kolesarje (in njihova gorska kolesa), pohodnike in uporabnike letečega tobogana in voznike gorskih trikolesnikov. Leteči, gorski… kaj?! Leteči tobogan je kot nekak ‘zipline’, ki ne teče po jeklenici, temveč po močni in kot presta zaviti cevni konstrukciji na višini petih metrov.

Poleg gorskokolesarskega spusta in letečega tobogana je tu še tretja možnost za adrenalinsko zlorabo gravitacije: gorski trikolesniki. Ti ‘trajki’ brez pedal ali motorja so lahko tudi hitri – toliko, kot jim to dovoli šofer s stiskanjem zavor.

Ko sva si pozno popoldne prislužila še pohorski lonec in še eno porcijo borovničevega štrudla, ki se ga res ne moreš naveličati, je Monja vprašala: »Kaj ti je bilo najbolj všeč? Meni mlade kozice pri Urški.« Hmm, verjetno gozd, največje bogastvo Pohorja. Ja, definitivno. Vem pa tudi, da je bil dvodnevni izlet z vsemi opisanimi postanki preveč natrpan za pravo izkušnjo gozda. Naj bosta opisana dva dneva le namig, kaj destinacija ponuja – sami pa bodite z načrtovanjem aktivnosti rajši bolj zadržani. Za lepe stvari si je lepo vzeti čas.

#48ur #ifeelsLOVEnia #kolesarjenje #rogla-pohorje #zelene destinacije

Share this story