Je luksuz lahko trajnosten? In kaj sploh je luksuz?
Od kar smo zagnali naš GoodPlace, je termin, s katerim se največ ubadam, trajnost, in to iz vseh zornih kotov. Pred časom me je k sodelovanju povabila luksuzna veriga hotelov, ki je razvila svoje standarde trajnosti, kot ocenjevalko. Nalogo sem z veseljem sprejela. Od takrat sem obiskala že nekaj namestitvenih objektov najvišjega razreda z nalogo oceniti, kako trajnostni so lahko luksuzni objekti. In kaj sem ugotovila? Hm, odgovor sploh ni preprost. Iskreno lahko priznam, da sem pri vseh ocenjevanjih spoznala nekaj najboljših trajnostnih praks in srečala izjemne upravljavce z neverjetnim razumevanjem in posluhom za trajnost, hkrati pa se mi je porodilo več novih vprašanj.
Letos poleti smo se z rastočo družino podali na Škotsko. Najeli smo avtodom in vanj z manjšo muko stlačili pet odraslih ljudi in vso kramo, ki takšno skupino spremlja na dopustu. Ker se izbrana destinacija ponaša s hladnejšim poletjem in obilnimi padavinami, se je to seveda poznalo na količini prtljage. Dva tedna smo bili zaprti v malo potujočo škatlico in občudovali neverjetne lepote pokrajine, ki nas je obdajala. Filip je vsak dan naredil skrbno raziskavo, kje bomo zvečer parkirali, da bo razgled najlepši. Škoti so za avtodome prijazni in parkiranje je dovoljeno tako rekoč povsod. Ustavili smo se ob jezeru, ki je bilo tisti večer samo naše, zapeljali smo se ob nebeško modro morje, ob večerih smo sedeli s kozarcem viskija in občudovali strmo obalo, zjutraj smo si roke greli s čajem na visoki planoti … Vsak dan drugačen pogled, drugačna izkušnja, drugačna narava in bližina družine, ki je preostali del leta raztepena po svetu. Če me danes vprašate, kaj je zame luksuz, je odgovor prav to.
Družina, ki v majhnem avtodomu ob bučanju morja v ozadju večer za večerom igra karte, se smeje in preprosto je. To, da imaš na voljo omejeno količino vode za jutranje tuširanje, da je pomivanje posode s čim manj vode vsakodnevni izziv in da se vedno, ko greš v lokal na kavo, vsa družina zapodi najprej na stranišče, je lahko tudi plus in zabavni del potovanja. Celo najstnica je po začetnem nerganju sprejela igro. Naša dnevna poraba vode nam je v teh dveh tednih malce zbila letno povprečje. Vsake pravljice je enkrat konec in razkropili smo se vsak na svoj konec Evrope.
Sama sem šla na Irsko ocenit luksuzni grad. Verjetno si ne bi mogla zamisliti večjega nasprotja. Moja kopalnica je bila večja od celotnega avtodoma. Postelje mi zvečer ni bilo več treba sestaviti iz kavča. Nasprotno, potopila sem se v udobje svežih rjuh in pernatih blazin. Pod vročo prho sem (priznam) stala nekoliko predolgo. In zjutraj nisem več kot lego kock zlagala loncev na štedilnik, da bi nasitila družinske člane v skladu z njihovimi željami. Ne, jedilnik se je ponašal z najboljšimi jajci iz sosednje vasi, prekajenim lososom, pripravljenim po zapletenih tradicionalnih postopkih, izbrane mesnine, siri in še in še. In vse lokalno, izbrano, izvrstno. Grajska jedilnica in pritajen pogovor bogatih gostov, ki med seboj tekmujejo po destinacijah, ki so jih obiskali, in številu električnih avtomobilov in ustreznim številom polnilnic, ki jih čakajo v domači garaži. In osebje. Nasmejano, prijazno, za moj okus je bilo sicer tistih »Do you need anything else?« nekoliko preveč. Kar niti ni tako nenavadno, če pomisliš, da za nekaj več kot 100 gostov skrbi 300 ljudi. Domačim sem poslala fotografijo iz jedilnice s pripisom, da je bila jutranja vroča kava za kamp mizico ob avtodomu v hladnem škotskem jutru zame večji luksuz.
In tu se začnejo vse moje dileme. Kaj je trajnost in kaj luksuz? Je luksuz sploh lahko trajnosten? Če rečemo, da je 5* hotel trajnosten, se seveda spotaknemo ob količino vode in energije, ki jo porabi, ko izpolnjuje pričakovanja gostov, da se bodo vsak večer potopili v sveže oprane rjuhe, da bo soba v vsakem trenutku dneva temperirana na točno izbrano temperaturo, tudi če jih ves dan ni v sobi, da bodo svoj dopust popestrili z golfom na igrišču, ki se razteza ob gradu, in da jih bo v sobi pričakalo več luksuznih lično pakiranih kremic ter še in še. Če primerjam količino vode, ki smo jo porabili v avtodomu, s količino vode, ki sem jo porabila v gradu, lahko pozabim na idejo, da sem zbila svoje letno povprečje.
In potem je tu še druga stran trajnosti. Družbena, kulturna. Upravljavci gradu skrbijo za izjemno kulturno dediščino gradu in ga prenašajo novim generacijam. Na poti goste izobrazijo o zgodovini gradu in Irske. In tako kot so bili nekdaj od graščakove zemlje odvisni kmetje, so danes lokalni ponudniki odvisni od gostov, ki si želijo grajskega razkošja. Nekdanji lokalni učitelj na svojem vrtu pridela večino vrtnin za potrebe obiskovalcev gradu. Lokalna zgodovinarka živi od vodenih ogledov po gradu. Grajski chef se usklajuje z lokalnimi ponudniki, jih vodi v nove rešitve in uči standarda, ki ga pričakuje. In ko se pripelješ pred grad, te na stopnicah pričakata portirja, brata, ki v gradu že več kot 40 let prenašata kovčke in pozdravljata goste. Živita v sosednji vasi, tako kot velik del preostalih zaposlenih. Na grad so ponosni, je del njihove zgodovine in radi imajo svojo službo. Večina zaposlenih delodajalca ni zamenjala že več kot 15 let. Kar je rekord v turizmu.
Je torej luksuz lahko trajnosten? Hm, ni tako preprosto, ali ne? Ampak trajnost ni nikoli črno-bela in tudi znaki na vratih ne pomenijo, ta je trajnosten, ta pa ni. Gre za procese, vrednote in upravljanje. Gre za to, da iščeš rešitve in nanje navadiš goste. Jim daš možnost, da jim rjuh ne zamenjaš vsak dan, uvedeš sistem, ki klimatsko napravo ugasne, ko gost zapusti sobo, poiščeš za okolje prijaznejše ponudnike luksuzne kozmetike, poskrbiš, da na travo na igrišču za golf zmečeš čim manj kemikalij … Pa tudi to, da upravljaš z zaposlenimi, jih kdaj pocrkljaš in jim daš zasluženo priznanje. Predvsem pa, da izkoristiš vse priložnosti v lokalnem okolju. In jaz takrat brez slabe vesti tudi luksuznemu gradu pripnem znak trajnosti. Ker so na pravi poti in jih vodijo prave vrednote. Vse to pa imajo ali pa nimajo tako luksuzni gradovi kot družinske kmetije in ne nazadnje ponudniki najema avtodomov.
In luksuz? Ta bo zame vedno nekaj drugega kot zate, in to je čar nas vseh, tega sveta in turizma.