48 trajnostnih ur: dva makadamska kolesarska izleta okrog Rogle in Pohorja

Prekolesarili smo dva asfaltno-makadamska kroga z izhodiščem v Zrečah: prvi, nekoliko lažji, nas je vodil proti jugu skozi Slovenske Konjice, mimo Žičke Kartuzije, ribnika Partovec, Oplotnice in Oplotniškega vintgarja, drugi, nekoliko zahtevnejši, pa preko Zreškega Pohorja do Rogle in nato nazaj mimo gozdov in pašnikov do vinskih gričev, kjer se je naporen kolesarski dan končal s pokušino zlate kapljice. Če iščete idejo za kolesarski izlet v tem delu Slovenije, berite dalje.

Ko smo v sodelovanju z lokalnimi predstavniki načrtovali tokratni kolesarski krog, sem predlagal, da bi destinacijo Rogla-Pohorje, zlato destinacijo Slovenia Green, predstavili s pomočjo trenutno verjetno najbolj priljubljenega tipa koles. ‘Makadamkar’ ali ‘gravel’ cestno kolo, nekakšna mešanica med cestnim in terenskim kolesom, je univerzalen stroj, ki združuje hitrost cestnih (dirkalnih) koles in vsestranskost gorskih (ali treking) koles. Če skrajšam: Imate kaj lepih makadamskih cest? Imamo!

In tako so zrisali dva kroga, oba z izhodiščem v Zrečah: prvi je peljal na jug, po obronkih Pohorja, drugi pa na sever do Rogle, ki se iz smučarskega središča vse bolj osredotoča na celoletni turizem. Različne kolesarske poti po destinaciji Rogla–Pohorje, tudi te po katerih sva kolesarila midva, pa najdete na njihovi spletni strani. Pripravljeni? Gremo!

Razgledi na polja, pašnike in gozdove so čudoviti, le pripravljeni bodite, da bo treba na približno 18 kilometrih pridobiti debelih tisoč metrov nadmorske višine.

Samopostrežni bife kot domača tržnica

Začelo se je z zajtrkom v hotelu Terme Zreče. Čeprav je to orenk hotel in ne turistična kmetija, se na krožnikih znajde marsikaj domačega. “To, da želimo gostom že za zajtrk ponuditi čim več domačih jedi, nam sicer da kar nekaj dodatnega dela, ker so zadeve zelo sezonske,” razlaga Matej Krošelj, vodja hotelirstva in gostinstva v hotelu s certifikatom Slovenia Green. A vseeno se v lastni kuhinji in v sodelovanju z okoliškimi kmetijami trudijo, da je pot od vira do krožnika čim krajša. Jajčka so s kmetij Bandur in Klinar, siri in jogurti s kmetije Lamperček, pri Mrzdovniku dobijo skuto, sezonsko zelenjavo s kmetij Lešnik, Gosak in Gričnik, kruh je iz krušne peči kmetije Črešnar, med priskrbi čebelarstvo Žvikart, marmelade (na pragu jeseni je bilo v ponudbi šest različnih!) pa kuhajo kar v lastni kuhinji.

Terme Zreče, kolesarjem prijazno nastanitev, pretežno obiskujejo Slovenci, gostje iz držav bivše Jugoslavije, tudi Madžari in Italijani, v zadnjem času se povečuje obisk tujih kolesarskih skupin, katerim lokacija služi za raziskovanje širšega območja, od Prekmurja do Logarske doline. Z Izo naju je bolj zanimala bližnja okolica.

Skozi Slovenske Konjice sem se peljal že velikokrat, a nikoli s kolesom, predvsem pa se nikoli – razen na bencinski črpalki – še nisem ustavil. Prav zato je premikanje na biciklu tako fajn, saj tako bolje spoznaš kraje, skozi katere potuješ. Tudi če samo potiskaš pedala skozi prijetno staro mestno jedro, mimo Dvorca Trebnik s čudovitim, vsem obiskovalcem dostopnim parkom. Približno petkilometrski makadamski vzpon proti Konjiški gori poskrbi za dvig srčnega utripa, od Treh križev na Konjiški gori sledi asfaltni spust do Žičke kartuzije. 

Žička kartuzija: obnovljena z občutkom

V Gastužu, najstarejši še delujoči gostilni na Slovenskem, zgrajeno je bilo leta 1467, se osveživa in okrepčava z domačim ledenim čajem in štrudlom in se sprehodiva – kolesarji, ne drznite si kar s kolesom zapeljati v obzidje samostana! – do Žičke kartuzije. E, to je pa spet ena znamenitost, za katero si definitivno vzemite nekaj več časa. S plačilom vstopnine vam pripada audio vodič (ki je sicer na voljo tudi na spletu), priporočam pa še ogled stolpov in zidu pod prenovljeno streho, kar je mogoče ob predhodni najavi. Po tem, ko je bil samostan skoraj 200 let razvalina, so v obdobju 2019 do 2022 Žičko kartuzijo prenovili – a ravno prav, da zdaj lahko začutite oboje: veličastnost nekdanjega doma kartuzijanov in brezčasnost narave, ki bi, če človek ne bi posegel vmes, počasi pojedla stare kamnite zidove. Sprehodite se lahko tudi po 800 metrov dolgi tematski poti Tihe energije Žičke kartuzije, kjer lahko poskusite energijsko drugo najmočnejšo vodo v Sloveniji. In če vas je vmes že zlakotnilo, v sklopu gostišča Gastuž je tudi restavracija Spargus. A midva sva si kosilo morala še prislužiti…

Žička kartuzija je najstarejši kartuzijanski samostan na Slovenskem in v tem delu Evrope.

Od Žičke kartuzije je sledila vožnja po asfaltni cesti mimo Škednja in Žič, mimo polj na obeh straneh štajerske avtoceste (ime Tepanje vam je verjetno znano zaradi postajališča, ne zaradi bližnje vasi) do gostilne Pem, kjer nama je Marko Pem postregel z govejim filejem, kruhovo rulado in skutinimi štruklji, ob čemer se je prilegel kozarček hišne modre frankinje. Za točno ta krožnik so si prislužili nagrado Okusi Rogle, saj so čisto vse sestavine lokalne, tako rekoč na dosegu sprehoda. Z gostiščem je sicer začela Markova babica leta 1996. Na uho nama je prišlo, da Marko pripravlja vrhunske burgerje, za kar se bo ob priliki vredno še enkrat zapeljati do Straže pri Oplotnici.

Lokalne skrivnosti: zaščiteni ribnik in osvežilna soteska

Arina Pušnik iz Turizma občine Oplotnica nama je namignila, da se na najini poti nazaj proti Zrečam splača dvakrat zaviti s poti. Prvič: le dobre tri kilometre južno od gostilne Pem se nahaja naravni biotop Partovec. Na šestih razglednih pomolih in na poti okrog ribnika lahko počijete in opazujete pestro floro in favno; ribolov je prepovedan, dovoljen je le informativni izlov v raziskovalne namene. Drugič: če v Oplotnici zavijete na sever in pri prvi serpentini parkirate kolesa, se lahko odpravite peš do Oplotniškega Vintgarja. Že soteska sama je bila na pragu jeseni prijetno sveža, potok Oplotniščica pa (preizkušeno) več kot le osvežilna. Dodajmo še tretjič: v oplotniški graščini se lahko ustavite v kavarni Magdalenca.

Dan sva končala v gostišču s prenočišči Gorska reka tik ob Dravinji, ki je na robu Pohorja še majhen potoček. “Dolgo nazaj je tu stal mlin, pred prevzemom novih lastnikov je bila stavba zelo zapuščena,” nama o zgodbi stare hiše razlaga Melita Stiplošek. “Pred približno petimi leti je bila hiša popolnoma prenovljena, a široki zidovi in leseni tramovi so ostali. In ker je bila že sama prenova zelo zeleno usmerjena in tudi ekonomsko premišljena, ni bil velika težava pridobiti certifikat Slovenia Green. Ti pa postopek odpre oči, da celotni ekipi neke usmeritve, o katerih prej nismo razmišljali.” Naj nama bo oproščeno, če nama je po dolgem dnevu zadišala ‘kolesarska klasika’, hamburger in pivo. Nekaj lokalnega bo spet na sporedu jutri, obljubim.

Dan za makadam

Po (spet) preveč obilnem zajtrku se je Gorska reka ob mogočni lipi, ki mojstrov pri prenovi na srečo ni motila preveč, da bi jo podrli, izkazala za odlično izhodišče. Stoji namreč direktno na križišču, kjer z glavne ceste na Roglo lahko zavijete levo in se proti Pohorju odpravite po manj prometnih cestah. Razgledi na polja, pašnike in gozdove so čudoviti, le pripravljeni bodite, da bo treba na približno 18 kilometrih pridobiti debelih tisoč metrov nadmorske višine. Ta dan se je električno kolo, ki si ga je Iza izposodila v Zrečah, izkazal za izjemen izum. Asfalt v zgornjem delu zamenja makadam, a je ta vedno trd in prevozen tako rekoč s katerimkoli kolesom. Približno zadnje tri kilometre pa naju spet pričaka gladek asfalt z označbami za kolesarsko preizkušnjo Rogla. Ko enkrat nad seboj zagledaš lesen most na Pot med krošnjami, se res počutiš skoraj kot Primož Roglič v cilju Dirke po Franciji…

Na Roglo lahko pridete kolesariti tudi ‘nagi’

S kavo in domačim grozdovim sokom dušo priveževa pri Mariji Jevšenak v brunarici Pašne skupnosti Rogla oziroma Hiški pohorskih dobrot. Pod isto (leseno) streho prodajajo izdelke 18 okoliških kmetij. Sir, suho sadje, kruh iz krušne peči, žgane pijače,… predvsem pa Maričkina dobra volja so razlog za postanek. Malo naprej, na območju, kjer pozimi drsijo smuči in deske, sva spoznala Jako Tota, učitelja gorskega kolesarjenja, kolesarskega vodiča in reševalca, ki nama je predstavil možnosti kolesarjenja po Rogli. “K nam lahko pridete nagi, brez vsega,” smo bili kolesarji takoj na ‘ti’. V Bike Parku Rogla si lahko izposodite skoraj kakršnokoli terensko kolo (polnovzmeteno, električno, enduro, downhill; tako za moške, ženske kot otroke) ter zaščitno opremo (čelade, ščitnike). Adrenalina željni se lahko preizkusite na označenih stezah (in navzgor potegnete z moderno žičnico) ali pa vam Jaka na vaš telefon namesti gpx sledi za enega od desetih tur v okolici. “Eni bi se furali dve, tri ure, drugi cel dan. To, kar delata vidva, je kar zahtevna celodnevna tura. Takim običajno dam s seboj tudi polnilec za baterijo in povem, kje gredo lahko na limonado in vmes napolnijo baterijo na kolesu,” razlaga Jaka. “Spet tretji so radi na varni strani in najamejo še vodiča ali inštruktorja. Vse zrihtamo, tudi če kaj crkne.” Informacija, da imajo na vrhu Rogle tudi servisno delavnico, bo všeč tudi tistim, ki boste šli tja kolesarit v lastni režiji.

V Kolesarsko-pohodniškem centru na Rogli si lahko sposodite vse od koles do opreme.

Zajtrk je popustil, čas je bil za ‘polnjenje baterij’ v Hotelu Natura. Ko sva se hotela že postaviti v vrsto mladih nogometašev, ki pogosto hodijo trenirat na Roglo, se je natakarica nasmehnila: “Ne, ne, kar usedita, bomo prinesli.” In so: domačo bunko in sire, oboje z okoliških kmetij. Vrhunsko gobovo juho z jurčki in lisičkami ter ajdov kruh z orehi. Pribora na mizi pa kar ni zmanjkalo. Sledilo je jelenovo meso v omaki s štruklji, v vinu kuhanimi hruškami in drobljenimi lešniki, za finale pa dva takšna kosa borovničevega štrudlja, da sva prijazno vprašala, če lahko dajo enega za na pot. In še dobro, da naju je pot z Rogle vodila le še navzdol… Nasvet: ne zaupajte gostiteljem v teh krajih: ne znajo ponuditi ‘malo’ ali ‘na pol’.

Na vrsto je prišla nagrada za opravljeno delo: namesto lastnega hropenja sva poslušala tuljenje gum na asfaltu in šumenje peska pod gumami. Med košate smreke so se počasi vmešali javor, gaber in bukev, sem in tja je z grape na levi prišumel potoček, kasneje so gozd zamenjali travniki, na katerih so lenobno prežvekovale krave. Na poti sva se ustavila pri Smogavcu, da sva šla pozdravit Katarino, našo gostiteljico pri lanskoletni kolesarski zgodbi. Pa tudi tu brez borovničevega zavitka ni šlo. “Eh, enega bosta pa že,” se zasmeji Katarina. Smogavc ima certifikat Slovenia Green tako za gostišče kot prenočišča. V neposredni bližini rastejo domača jabolke, hruške, slive, breskve, višnje in razne grmovnice, iz česar v domači kuhinji pridelujejo sok, kis, žganje, marmelade in kompote, v ogrevanem rastlinjaku pa pridelujejo zelenjavo, začimbe in zelišča.

Vinska idila pod Pohorjem

Zaključek poti je bil pravljičen. Kot da se ne bi približno 30 ur nazaj peljala le kak kilometer stran. Severno od Slovenskih Konjic se nahaja posestvo Zlati grič s 70 hektarji vinogradov. V začetku septembra so ravno začeli s trgatvijo grozdja za penine, ki, mimo grede, zorijo za zidovi nekdanjega samostana Žičke kartuzije. Sabina Ramšak, vinska svetovalka je povedala, da se obeta odlična letina: “Kapaciteta kleti je 1.300.000 litrov, letno pridelamo med 600 in 700 tisoč litri.” Približno 90 odstotkov pridelanega vina je belega, kraljujejo renski in laški rizling, souvignon, chardonnay, sivi in beli pinot in traminec, rdeča sta avtohtona modra frankinja in modri pinot. Pridelovanje vina ima v teh krajih večstoletno tradicijo; po osamosvojitvi Slovenije je iz kmetijske zadruge nastalo podjetje Zlati grič, leta 2009 so v Škalcah zgradili novo vinsko klet, ki je vkopana v zemljo in zlita s sončnimi griči. To po eni strani nudi nizko, stalno temperaturo, kjer pa se prostori srečajo z dnevno svetlobo, pa presečišča ukrivljene strehe in ravnih sten rišejo nenavadne oblike. Bi poskusili njihova vina? Omogočajo vodene oglede vinske kleti in pokušine vin. Lačni? Takoj čez prvi hrib med brajdami najdete Gostilno Zlati grič. Ne bi peljali domov? Rezervirajte si apartma v Vinogradniškem dvorcu iz 15. stoletja z razgledom na griče, Konjiško goro in Pohorje. Na zdravje!

Zemljevidi in opisi kolesarskih poti so objavljeni na strani www.rogla-pohorje.si. V turistično informacijskem centru Zreče pa lahko prevzamete tudi klasične papirnate zemljevide z vrisanimi kolesarskimi potmi.