Kolumna |

Kako potovati trajnostno?

Že nekaj časa se mučim s tem vprašanjem iz različnih zornih kotov. Če odpremo katerokoli od spletnih strani o trajnostnem turizmu, hitro najdemo sezname, ki nas turiste včasih bolj in drugič nekoliko manj prijazno opominjajo, kako postati zgleden obiskovalec.
by Monja Ferčec
10 julija, 2023 · 3 min read

Spomnim se svojega tasta, ki je vedno govoril, da je njegov stari ded pljuval na tla pa jim je nova generacija požugala, da to ni več primerno. Uvedli so pljuvalnike, da bi jih vzgojili. Moda se je spremenila in pljuvanje je postalo družbeno nesprejemljivo. Medtem se je razbohotilo odmetavanje cigaretnih ogorkov. Trajalo je še genaracijo ali dve, da nam je tudi to postalo nesprejemljivo. Podobno je bilo s plastenkami. Naši predniki so si natočili kozarec vode, ko jih je zažejalo, na potovanjih jim ga je postregel prijazni natakar. Ko smo si študentje oprtali nahrbtnike in postali popotniki, se je problem pitja vode povečal. V tistem času so vzniknili članki, ki so nas opozarjali, da nam, če ne spijemo vsaj 2 litrov vode na dan, trda prede. Priročno so ta problem rešile plastenke z vodo, ki smo jih hladne ali pač tople kupovali na vsakem koraku. Seveda je bilo pomembno natančno pregledati pokrovček, da smo se prepričali, da nam lokalni podjetni prodajalci niso podtaknili vode iz domače pipe. Svet se je še enkrat zavrtel in plastenke so se neprijazno začele kopičiti točno tam, kjer jih nismo potrebovali. Kukale so iz grmovja, plavale v kristalnem morju in pokvarile marsikateri pogled iz hotelske sobe. Popotniku se je še vedno dokaj lahko obrniti stran, zabrundati nekaj o slabem upravljanju z odpadki in plastensko odvreči v prvi koš za smeti ali jo preprosto pustiti v hotelski sobi. Ko popotnik odide, plastenka ostane na destinaciji pripravljena, da tako ali  drugače razjezi naslednjega obiskovalca. In krog je sklenjen. Turistični delavci, upravljavci destinacij in lokalni aktivisti so nam hitro napovedali vojno in nas začeli poučevati, da to ni v redu in moramo spremeniti navade. Tako kot nekdaj pljuvanje po tleh tudi današnje odmetavanje plastenk za enkratno uporabo ni »cool«. Podjetniški sektor je našel novo podjetniško nišo in kar naenkrat ni bilo več dogodka, na katerem za darilo nisi dobil priročne in z visokoletečimi sporočili obarvane »flaške« za večkratno uporabo. Postale so skoraj statusni simbol vseh, ki smo ozaveščeni, ki nam je mar za okolje. Zvesto jih nosimo s seboj, jih ponosno polnimo ob vsaki priložnosti in od vsega najbolj cenimo prav tisto svežo, lokalno pitno vodo, ki nam priteče iz pip. Tudi to, da natakar postreženo vodo iz pipe zaračuna, nam je postalo razumljivo in sprejemljivo. Smo zato bolj trajnostni? Potujemo kot trajnostni popotniki? Žal ni tako preprosto.  

 

couple kayaking on lake

Trajnostne prakse se začnejo s trajnostno ponudbo držav.

 

Spoznavam, da se vzorci ponavljajo. Razvijemo navado, ki zaradi napredka in praktičnosti izpodrine tisto, ki je bila verjetno res bolj nepraktična, ampak kot se pokaže pozneje, za planet velikokrat prijaznejša. In potem prehodimo pot »okoli zadnjice in se vrnemo v isti varžet«, za nami pa se vleče sled napačnih odločitev, ki so imele posledice tam, kjer jih res nismo pričakovali. »Kakorkoli se obrneš, imaš ta zadnjo vedno zadaj,« je vedno rekla moja babica. In žal imajo tudi trajnostne rešitve isti problem. 

Kaj nam je torej za storiti? Razvijemo lahko bojne praporje in napovemo vojno nevzgojenim turistom, jim žugamo, gledamo čez ramo in trkamo na njihovo slabo vest, medtem ko se končno vkrcajo na letala. Na tista, ki jih bodo popeljalja tja, kamor smo jih povabili. Tja, kjer jih bodo pričakali neokrnjena narava, lokalna kulturna dogodivščina, vedno nasmejani in prijazni domačini ter turistični delavci, ki jim berejo želje iz oči, slastne tradicionalne jedi s kančkom modernega zasuka ter predvsem sreča in izpolnitev sanj, ki so jih dolgo zimo sanjali v svojem razdelku nepregledne pisarne. Ne vem, kako uspešni bomo, če jim bomo, ko bodo končni pristali v svoji sanjski destinaciji, v roke pomolili ogledala in jim začeli razlagati, kako bi radi, da se vedejo, kako naj dopustujejo, kaj je za nas sprejemljivo in kaj ne. Bodimo realni. Ne zanima jih. Če vrednot trajnosti niso posvojili že doma, jih na dopustu prav gotovo ne bodo. Če hočejo, da jih po vročem dnevu pričaka ohlajena soba, kjer se bodo zleknili na kavč in si provoščili osvežilno pijačo, bodo brez slabe vesti ves dan pustili prižgano klimatsko napravo v sobi in brez pomisleka odprli plastenko vode iz mini bara. Če jim bomo te omogočili. Na dopustu so. Žuganja, vzgajanja, prilagajanja imajo dovolj že doma, na dopustu tega nočejo. Na dopustu je dovoljeno vse. »Svojo brezskrbnost sem bogato plačal s prisluženim denarjem. Dajte mi mir. Rad bi bil srečen. Ni moja naloga, da delam vašo destinacijo trajnostno. Saj je vaša, jaz sem vam zato, da stvari naredite prav, prinesel svoj zaslužek. Uprabite ga pametno in odgovornosti ne prenašajte name.« 

 

couple hiking in mountains

Slovenia was named the world’s first Green Country on Global Green Destinations Day 2016.

 

Seveda ni tako preprosto in kot pri vseh stvareh je resnica nekje na sredini. In naloga nas vseh je, da vedno najprej pometemo pred svojim pragom, preden kažemo s prstom na druge. Pa vendar. Ne morem se znebiti občutka, da se nekoliko strinjam s turistom, ki ne mara brati naših napotkov o trajnostnem in odgovornem turistu. Zakaj mora biti turist tako odgovoren, da se bo sam odločil: »Danes mi ne zamenjajte posteljnine«? Pri čemer ga bo ponudnik prosil: »Bodite odgovorni, varčujte z vodo, saj nam te poleti primanjkuje«. Zakaj tega ne naredi ponudnik v njegovem imenu in mu preprosto reče »Ker smo odgovorni, varčujemo z vodo, postelnjino menjamo vsake 3 dni«. Mogoče je res rešitev, da paradigmo preprosto obrnemo malce na glavo. Kjer netrajnostno vedenje postane težje od trajnostnega in kjer lahko ustrežljivost elegantno postavimo v bolj trajnostno obliko. Brez tega, da bi »trpela« izkušnja našega turista, in prav tako brez tega, da bi morali prej izobraziti in ozavestiti tiste, ki si jih želimo privabiti. Slednje se res sliši kot Sizifovo delo.

In mogoče je to odgovor na vprašnje, kako potovati bolj trajnostno. Tako, da pač izberemo tiste destinacije in ponudnike, ki so naredili svoj del in so svoje ponudbe zasnovali bolj trajnostno. Pomeni, da se »moramo« potruditi, če želimo biti »packi« in potovati ne-trajnostno, ne pa da se moramo truditi biti »dobri« in potovati trajnostno, tako da to postane lažje in ne zahteva odločitve ali naše osveščenosti. Ja, vem. Tudi ta trajnostna rešitev ima »ta zadnjo zadaj« in tudi ta se ne izneveri tradiciji, da je največji križ vsake trajnostne rešitve njena realizacija. 

 

Napisala: Jana Apih

#column #jana apih #slovenia #slovenia green #sustainable tourism #sustainable travel #tourism #travel

Share this story