Kako in predvsem ZAKAJ s kolesom v službo

Naj za začetek razjasnim, da se zavedam, da imam veliko srečo: prvič, da je pisarna v Ljubljani relativno blizu, da med Medvodami in Ljubljano ni treba čez Polhograjce (beri: cesta je precej položna), da otročad lahko peljem v vrtec peš preden grem v službo, da mi delovnem mestu ni treba nositi kravate in, aleluja, da se mi v pisarno ni treba voziti več kot enkrat na teden. Vse to razumem kot velik privilegij, a vseeno verjamem, da vas je takšnih (ki bi avto lahko zamenjali za kolo) veliko več, kot jih trenutno srečujem na kolesarski stezi.

Kaj vas bolj zanima – zakaj in kako kolesarim v službo ali kako sem prišel do idealnega orodja za tovrstni premik? Zapisal bom v dveh točkah pa preberite, kar vas zanima.

1. Medvode – Ljubljana, 14 kilometrov. Avto, vlak ali avtobus proti kolesu nimajo šans.

Vožnja s kolesom mi vzame nekje med 35 in 40 minutami. Z avtomobilom gre hitreje, google pravi, da v 23 minut (ČE ni gneče), ampak je treba parkirati približno pet minut hoje stran in še vedno plačati nekje okrog evra za vsako uro, ko avto sam samcat krade prostor otroškemu igrišču ali novim stanovanjem. Zelo redko koristim tudi vlak in avtobus mestnega potniškega prometa, a v vsakem primeru je skupna pot (torej prevoz + hoja do/od postaje + morebitno čakanje na LPP številka 25) še dosti daljša kot v primeru kolesa ali avtomobila.

Skratka, ko sešteješ čas in stroške (goriva in parkiranja, da o zavarovanju in sklopki in gumah ne govorim), je jasno, da je kolo najboljša izbira. Parkiram ga točno dva metra stran od vhoda. Ja, včasih malo zebe (kaj, a na smučanju pa ne?), včasih je vroče, nekajkrat, tudi danes, ko nastaja tale zapis, me je že namočil dež (saj nismo iz cukra, bi rekla stara mama) … A vseeno, če je le mogoče, za pot izberem bicikel. Morda se vam zdi čudno/neumno/nevarno, a vseeno bi to morali ceniti tudi ostali dnevni migranti (ker zavzamem manj prostora na cesti in na parkiriščih) kot tudi Ljubljančani, ker ne svinjam zraka in ne kradem njihovega prostora.

2. Električno, treking, cestno ali gravel kolo?

Kariero kolesarjenja do pisarne sem začel z električnim kolesom (Scott sub cross e-ride). Ker naj bi tako v pisarno prišel hitreje in z manj napora (predvsem manj prepoten). Nato sem ugotovil, da mi gre tistih 25 kilometrov na uro, do kolikor pomaga električni motor, precej na živce, sploh takrat, ko zamujam na tedenski sestanek in bi se centru Slovenije rajši bližal s hitrostjo bližje 30 km/h. Vzdrževati takšno hitrost z e-kolesom je težje kot z običajnim kolesom; zaradi večje mase, večjega zračnega upora (položaj sedenja) in ker ima tudi sam električni motor svoj upor. Poleg tega se mi zdi skoraj ponižujoče, da kot zdrav, mlad (hja) človek potrebujem pomoč elektrike, medtem ko moji vrstniki osvajajo Tour in Giro in Vuelto. Bi pa vseeno dodal, da se mi zdijo e-kolesa odlično vozilo v primeru, ko ga človek uporablja namesto avtomobila (četudi je ta električen). V razmislek: pri avtomobilu naših 80 kilogramov prevaža tono ali dve težak stroj, medtem ko pri e-bajku samo vozilo tehta le približno 25 kilogramov. Ni treba biti doktor fizike, da bi razumeli, kaj želim povedati.

Pa sem poskusil še s treking kolesom (rabljen Focus nekaj-nekaj za 350 EUR). Fina bičikleta za v trgovino, ampak po daljši vožnji me bolita rit in križ. Potem sem osedlal še ‘dirkalno’ specialko (aluminijast Cannondale, ki sem ga pred 10 leti kupil rabljenega za 700 evrov, da smo šli z druščino lahko z bicikli v Červar). Bil sem specialno hiter (govorimo o prihranku morda treh minut), a enkrat sem se tudi kar specialno razbil, ko sem v dežju na gladkih gumah povozil nizek robnik. Poleg tega podlaga od Medvod do Ljubljane ni perfektna; lukenj, robnikov, kanalov in razpok imaš v sključenem položaju na togem cestnem kolesu hitro dovolj. Pa vtikanje spd-jev v pedala po ustavljanju na semaforjih tudi ni ravno praktično.

No, potem sem prišel do ‘makadamkarja’. Gravel bajka. Breezer Radar, moje prvo NOVO kolo, v jesenski akciji je stal približno toliko kot rabljen električni Scott, jurja in pol. Ej, super je. Ni med najlažjimi (okvir je jeklen), a še vedno je dovolj hiter in predvsem (vsaj meni) zelo udoben. Zadaj sem našraufal prtljažnik, gor obesil neke grde stare torbe (za prenosni računalnik, rezervna oblačila in morda za manjši šoping nazaj grede proti domu) in … Mislim, da nekaj časa ne bom menjal. Mogoče gume, ki so ipak malo preveč balonaste za ljubljanski offroad.

Ob tem še nekaj misli, ki so se mi prikazale pod čelado med pedaliranjem proti Ljubljani.

• V poletni vročini vzljubiš drevorede. Ko julijsko sonce nažiga v siv asfalt, so odseki, kot je drevored ob Celovški cesti tam nekje od Šentvida proti obvoznici, pravi balzam. Temperatura pade, takole po občutku, za kakih 10 stopinj Celzija. Dragi župani, urbanisti ali kdorkoli-je-že-odgovoren-za-to, prosim, preizkusite kdaj sami.
• Avti z motorji na notranje zgorevanje sm(a)rdijo. Stari dizli malo bolj, novejši bencinarji malo manj, a tudi za bleščečimi vozovi z raznimi značkami bluemotion in greenline ostaja zoprn vonj. Moram povedati, da iz tega vidika verjamem v električne avtomobile (ja, ti pač svinjajo zrak ali vodo nekje drugje – ampak ne pa v mestu).
• Prepričan sem, da vožnja s kolesom (namesto z avtomobilom) lahko izdatno pripomore k boljši kvaliteti življenja (v mestu) in manjšemu škodljivemu vplivu (človeka, koga pa) na naravo.

Hvala, če sem te uspel prepričati in se boš vsaj poskusil v službo (trgovino, tržnico) zapeljati tudi sam.