Štanjel: med Krasom in časom

Štanjel je eno izmed najlepših in najstarejših kraških naselij z izjemno bogato zgodovino. Pečat so mu skozi stoletja dali trmasti in vztrajni Štanjelci, ki so na majhni vzpetini med Krasom in Vipavsko dolino zgradili majhno naselje, čigar veduta še dandanes obiskovalcu vzame dih s svojo minimalistično, a večno lepoto. Staro mestno jedro je svojo podobo dobilo v obdobju srednjega veka, ki se je po griču Turn širilo po vzpetini navzdol. Že za časa Rimljanov pa je Štanjel veljal za pomembno strateško točko in vasico, ki je svojim prebivalcem z mogočnim obzidjem in utrjenimi obrambnimi stolpi nudila predvsem zaščito in varnost.

V Štanjelu se človek sprehaja skozi zgodovino, saj v majhnem naselju, ki v zgornjem delu vasi danes premore le še nekaj deset prebivalcev, obiskovalec doživi in spozna vso veličino tipične kraške arhitekture. Strnjene hiše, postavljene v nizih, predstavljajo najstarejši del naselja, tako kot večina kraških vasi pa je vas svojo končno podobo dobila v sredini 19. stoletja s številnimi kamniti portali in oboki. V zadnjem desetletju so premiki v Štanjelu vidni na vsakem koraku – vse več je obnovljenih stanovanjskih hiš, nekaterim pa sedaj tudi spreminjajo osnovno namembnost. Stare domačije lastniki ponovno oživljajo z vzpostavljenimi manjšimi trgovinicami, galerijami in razstavišči, poleg tega pa svoj prostor dobivajo novi manjši gostinski obrati in številne nastanitve. Te zelo prav pridejo ob številnih poročnih slavjih, ki se v Štanjelu redno vrstijo v spomladanskih, poletnih in jesenskih mesecih, saj se kraj vse bolj uveljavlja kot poročna destinacija. Vse več pa je tudi organiziranih vodenih ogledov, izkustvenih doživetij in dogodkov medobčinskega ter mednarodnega slovesa.

Grad je prva entiteta, ki obiskovalca očara, ko vstopi skozi glavni vhod v naselje − Vzhodni stolp. Grajski palacij je največja stavba v Štanjelu, ki bo po več kot 70 letih v naslednjih dveh letih končno dobil zasluženo novo preobleko s povsem novimi in interaktivnimi vsebinami. Že 35 let osrednji del delovanja predstavlja Galerija Lojzeta Spacala, kjer si lahko obiskovalec ogleda dela tega prizna­ nega umetnika, Kraševca, ki mu gre tudi zahvala, da so grad še v prejšnji državi po žalostnem obdobju vojn v 20. stoletju začeli obnavljati. Poleg galerije v spodnjem delu palacija v gradu že več kot desetletje domuje tudi stalna razstava o življenju in delu dr. Maksa Fabianija – arhitekta in urbanista, svojčas pa tudi štanjelskega župana, ki je v obdobju med obema vojnama mestecu in okolici pustil neusahljiv pečat.

Grad Štanjel obiskovalce očara ob vstopu skozi glaven vhod.

Ob vstopu na grajsko dvorišče se obiskovalcu najprej odpre pogled na veličino (sedaj obnovljenega) kamnitega stopnišča, ki povezuje oba dela gradu. Spodnji del kompleksa je tako rekoč obnovljen in zaključen – poleg nove konferenčne dvorane, ki bo luč sveta ugledala ob končni prenovi, je svoje prostore v spodnjem delu že dobil nov Muzej Grad Štanjel z razstavo »Narava in človek na Krasu«, ki pripoveduje o sinergiji med kraškim človekom in naravo, saj sta oba, včasih skupaj, pustila izjemne sledove po celotni pokrajini – doma, ob starem odprtem ognjišču, na dvorišču oz. po kraško »borjaču«, kjer so se otroci igrali, na pusti kraški gmajni med suhimi zidovi ali pa na polju z živino. Nov je tudi Center za obiskovalce Grad Štanjel, ki je za goste glavna vstopna točka in nudi splošne informacije o samem gradu, Štanjelu in Krasu. Poleg vzpostavljene trgovinice in možnosti nakupa oz. degustacije v vinoteki z vini s Krasa (tudi tržaškega območja) ter deloma Vipavske doline se lahko štanjelski gost ustavi tudi v sosed­ njem Bistroju Grad Štanjel.

Zanimiva in posebna je tudi cerkev sv. Dani­jela, po kateri naj bi po eni izmed razlag vasica dobila svoje ime. Večni počitek so v njej našli nekateri člani rodbine Cobenzl, verjetno najpomembnejši lastniki štanjelskega gradu, ki so ga večinoma uporabljali kot svojo poletno rezidenco. Cerkev je v svoji osnovi ohranila gotsko zasnovo, kar je na Krasu že redkost, a nas vendar s svojim posebnim zvonikom limona­ ste oblike opozarja, da v Štanjelu ni nič tako, kot se zdi na prvi pogled. Brez edinstvene oblike zvonika pogled na Štanjel zagotovo ne bi bil enak. S cerkvenega dela Štanjela se odpira čudovit pogled na kraško planoto, na okoliške vasi in večinsko gozdnato pokrajino, v kar se je Kras skozi zadnja desetletja počasi, a neizogibno spremenil.

Ferrarijev vrt je ena izmed najprepoznavnejših točk Štanjela.

Izjemne poglede na Kras in zgornjo Vipavsko dolino najdemo tudi s Kobdiljskega stolpa oz. Stolpa na vratih, ki zaokroži vas na vzhodnem delu. Pot skozi stolp vodi do izjemnega Ferrarijevega vrta, eno izmed najprepoznavnejših štanjelskih točk in kulturni spomenik državnega pomena. Zgodovina vrta je bogata, njegovi začetki pa segajo v začetek 20. stoletja, ko je tržaški zdravnik Enrico Ferrari odkupil niz hiš v zgornjem delu in zemljišča v spodnjih delih. Tako je nastala ena najbolj dovršenih mojstrovin poznih dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja na slovenskem območju nasploh. Park je bil zasnovan v treh terasah, kjer so zasadili sadno drevje, pa tudi zelišča in številne aromatske rastline. Dr. Maks Fabiani, Ferrarijev sorodnik in arhitekt oz. urbanist, ki je celoten kompleks parka z Villo Ferrari tudi zasnoval, je za najlepši del vrta uredil spodnjo teraso, kjer lahko še danes občudujemo bazen z mostičkom, fontanami in paviljonom. Vodo je v bazen pred leti dovajal dovršen Fabiani­jev vodovodni sistem, ki je štanjelski grič povezal s cisternami in cevmi ter z vodo oskrboval družin­sko vilo in spodnji bazen ter še v današnjem času velja za pravo tehnološko čudo. Park ni le spremenil pogleda na Štanjel in njegovo veduto, ampak vplival tudi na življenje slehernega prebivalca Štanjela, saj je Maks Fabiani z vodovodnim sistemom omogočil, da so vsi imeli lažji dostop do pitne vode, kar pa za tisti čas vsekakor ni bilo samoumevno. Stoletja so namreč Kraševcem edini pitni vir za preživetje predstavljali vaški vodnjaki oz. »štjerne«.

V vsaki kraški vasici so vodnjaki, običajno postavljeni na vaške trge oz. središča vasi, predstavljali prostor snidenja med vaščani. Bili so bistvenega pomena za samo preživetje, saj je Kras kljub bogatemu in vodnatemu podzemlju na površini suh. »Štjerne« so delavnim Kraševcem, tudi Štanjelcem, zagotavljale pitno vodo za vsako družino v vasi, vendar so bili primorani z njo varčevati, saj so se prav vsi zavedali njene dragocenosti. Le redki so namreč imeli možnost, da so si zgradili vodnjak na dvorišču svoje domačije. Tudi štanjelski vodnjak, ki skupaj z romansko Kraško hišo predstavlja eno izmed glavnih štanjelskih stičišč, je mnogim zagotavljal preži­ vetje. Ker so se pomembnosti vode vsi zavedali, so med vaščani izbrali tudi varuha vode, ki jo je občasno varoval, da je kdo brez vedenja drugih ne bi jemal več, kot mu jo je pripadalo. Na manj­ šem vaškem trgu se je po vsakodnevnem delu trlo marljivih, včasih tudi radovednih ušes domači­ nov; vaščani so se redno družili in sproti reševali vaško problematiko.

Značilna, enocelična kraška hiša v štanjelskem naselju.

V neposredni bližini vodnjaka že stoletja stoji Kraška hiša, ki je danes muzej in predstavlja tipično, enocelično hiško, značilno za štanjelsko naselje. Ohranjena je kamnita streha in tudi kamniti žlebovi, ki še danes služijo svojemu namenu. V Štanjelu obiskovalci ne bodo našli tipičnih kraških dvorišč oz. »borjačev«, ki so za Kras tako značilni, marveč majhna poslopja in bolj ali manj ozke ulice, iz katerih se je neposredno vstopalo v kraške hiše. Bivalni deli so se vedno nahajali v zgornjem delu stavbe, gospodarski pa v spodnjem, tako da so lahko vsi prebivalci Štanjela imeli nemoten dostop do sonca in svetlobe. Kamen je že od nekdaj glavni gradbeni element, saj so vse stare kraške domačije grajene z  debelimi zidovi, ki so toploto zadrževali v zimskih mese­cih, v poletnem času pa ji branili vstop. Majhna vrata in okna, vedno obdana s kraškim kamnom, so prebivalce dodatno zaščitila pred močno burjo, ki je ničkolikokrat krojila usodo življenja na Krasu in posledično tudi v Štanjelu. 

Kot večina kraških vasi je tudi Štanjel zgrajen kot strnjena vas, da so se prebivalci obvarovali pred močnimi sunki vetra. Vaščane Štanjela pa dodatno že stoletja varuje mogočno obzidje, sicer del starega naselja, in to je tudi kasneje, predvsem zaradi pomanjkanja prostora, postalo nepogrešljiv del nekaterih domačij in spodnjega dela gradu.

Za ogled priporočamo še obisk najvišjega dela griča Turn, sicer območja, kjer se je pred nekaj tisočletji pravzaprav vse tudi začelo. Z ogledom Gledanice, ohranjenimi in obnovljenimi ruševi­nami beneškega stolpa iz 16. stoletja ter pogle­dom 360 stopinj na vse strani neba, se vsak obiskovalec Štanjela zagotovo zave in prepriča o pomembnosti resda majhne, a že od nekdaj strateško pomembne kraške vasice, ki je vredna obiska prav vse dni v letu.