Kaj je narobe s trajnostjo

 Zadnje čase se mi zdi, da se vrtim okoli iste vroče kaše.  Pred nekaj dnevi se je zaključila že sedma mednarodna konferenca Green Destinations, tokrat v Talinu. Leta 2016 smo prvo organizirali v Ljubljani in postavili okvir dogodku, ki se sedaj seli iz države v državo, raste in postaja eden ključnih dogodkov trajnostnega turizma. Program je bil letos dober in zanimiv. Pred časom sem si postavila merilo, da je konferenca dobra, če iz nje odnesem eno sporočilo ali znanje, ki ju lahko uporabim. Letos sem ga in sedaj me preganja.

Dogodek je otvorila Ana Pollock, ki je še vedno izjemno pronicljiva, tudi provokativna, predvsem pa vedno odpre vprašanja, ki so več kot na mestu. Letos je bilo njeno sporočilo, da bomo dosegli resne premike v trajnostno smer razvoja, samo če bomo korenito spremenili svoja razmišljanja in poglede na svet.  Sliši se enostavno, hkrati pa izjemno težko, če ne celo neizvedljivo. In ta misel se je nekako prepletala in vse udeležence spodbujala k razmišljanju, ali je to možno in če ja, kako. Velikokrat se tovrstni pogovori lahko hitro izrodijo, če jih vodi skupina prepričanih. Tokrat je bilo drugače. O izzivu se je pogovarjala skupina destinacijskih odločevalcev in kreatorjev trajnostnega delovanja.

In kako nam je šlo? Hmmm težko bi rekla, da smo rešili svet in da si lahko oddahnete. Smo pa skupaj zajadrali v dokaj enotno smer. Zopet se je izkazalo, da je eno ključnih vprašanj, s katerim se ubadajo destinacijski upravljavci, ki si želijo ozeleniti svojo destinacijo, kako v zgodbo potegniti turistične ponudnike. To je vprašanje, s katerim se intenzivno ukvarjamo tudi v Sloveniji. Medtem ko smo s Slovenia Green certificirali praktično vse turistične destinacije, pa se je v zgodbo vključilo za nekaj procentov namestitvenih kapacitet.

Zakaj, postaja vprašanje za milijon dolarjev. V Sloveniji imajo namestitvene kapacitete finančno podporo države, podporo v znanju ter podporo v promociji.

Vse statistike kažejo, da se stroški v certificiranih objektih zmanjšajo, da so gostje za trajnostno opcijo pripravljeni plačati več ter da vedno bolj iščejo odgovorne ponudnike in da certificiranim dajo višjo oceno.

»No brainer« bi lahko rekli. Pa vendar ni tako. Zakaj?

Pred časom sem se pogovarjala z enim hotelirjem in sem ga vprašala kdo je pri njih odgovoren za trajnost. Odgovor, ki me je res presenetil je bil: marketing. Narobe ah? Ja, res narobe. Če je uvajanje trajnosti naloga marketinških oddelkov, je težko pričakovati resne spremembe v poslovanju. Mogoče v pozicioniranju, ampak to nas lahko kaj hitro pripelje v »green washing« in slabo izkušnjo gostov.

In nekako se mi zdi, da problem tiči prav v tem grmu. Kdo je tisti, ki bi moral v podjetju stati za vrednotami trajnosti in jih vpeljati v poslovanje? Kako gre že tisti pregovor? Riba smrdi pri glavi? In ja tudi še tako trajnostna riba ni nobena izjema. To pa pomeni, da morajo svoja razmišljanja spremeniti predvsem vodilni kader in lastniki.

Nedolgo nazaj sem ocenjevala še en luksuzni trajnostni hotel, tokrat v Avstriji. Je v lastništvu iste družine že 300 let. Oče je direktor, trije otroci so si razdelili področja, mama je pač mama in njena roka se čuti na vsakem vogalu. Vodijo izjemno uspešen hotel s 170 sobami, 300 zaposlenimi in kar 94-% zasedenostjo, pri čemer se 80 % gostov redno vrača. Nekaj očitno delajo prav. Dihajo trajnostno, na vsakem koraku in trajnosti ne žrtvujejo na račun luksuza. Verjetno najboljši prizor je bil naključno srečanje z mamo, ki je v prostorih za zaposlene zlagala papirnate vrečke, ki so bile še praktično nove, saj so jih gostje uporabili samo, da so kupljena darila iz hotelske trgovinice prinesli v svojo sobo. Nato so jih pač pustili v sobi. Nekdo jih je potem odvrgel v koš za papir. In sedaj mu je lastnica hotela prijazno razlagala, da to pa res nima smisla, mu pokazala, kako se jih lepo zloži in vrne v trgovino. Trajnost je njena vrednota. Na vsakem koraku vidi, kaj lahko spremeni, ponovno uporabi ter v to potegne tudi ostale zaposlene. Uspeh je res zavidanja vreden. 

Vsekakor praksa, ki potrjuje Anino razmišljanje, da moramo za resen uspeh vsi spremeniti način razmišljanja, saj nas je že Einstein naučil, da si drugačnih rezultatov z istimi miselnimi vzorci ne moremo nadejati. In pomembno je, da to prvi in najbolj korenito naredijo lastniki in upravljavci. In sedaj najbolj težek del. Kako ne prepričati, temveč spremeniti vrednote le teh? Kako sploh lahko spremeniš vrednote nekoga? Ne moreš jih. Svoje vrednote spreminjamo samo sami. Da pa smo jih pripravljeni spremeniti, potrebujemo več kot samo racionalne razloge, nekaj mora potrkati na naše vrednostne lestvice.

Na enem od večernih druženj v talinskem baru sem razpredala prav to tezo. Ter provokativno iskala dogovor na vprašanje, kaj se mora spremeniti, da bi uspešni podjetnik, ki se vozi v luksuznih avtomobilih in je svoj posel postavil, da bi lahko živel na veliki nogi ob vseh dobrotah tega sveta, spremenil svoje vrednote in svoje razmišljanje?

Zaključek, ki se mi tudi v bolj treznem stanju, še vedno zdi mogoče prava smer razmišljanja, je,

da je problem trajnosti to, da ni dovolj »sexy«, mogoče dovolj »prestižna« in dovolj »exciting«.

Da se zanjo še vedno vleče tista slika aktivistov, ki žugajo in grozijo ter svoja prepričanja gradijo na ustvarjanju slabe vesti. Vsi smo še vedno tudi otroci in kaj drugega naredimo, če nam nekdo ukazuje in žuga? Upremo se! Če pa sedimo na kupčku denarja in upravljamo podjetja ima ta upor širše posledice.

Po nekaj končno prespanih nočeh sem vedno bolj prepričana, da je to jabolko, v katero moramo ugrizniti. Spremeniti naracijo zgodbe trajnosti, ki danes govori o tem kdo je »manj slab« in poiskati načine kako zgraditi podobo trajnosti kot gibanja tistih, ki so »dobri«, kar pa lahko postane bistveno bolj razburljivo, izzivalno, zanimivo in ne na zadnje sexy. Potrkati na vrednote odločevalcev v jeziku, ki ga razumejo, pa tudi če to pomeni trajnosti obesiti malce glamurja in prestiža.

Tega konja je do neke mere do danes zajahal samo BCorp, ki je fokus iz žuganja preusmeril v izziv razmišljanja: Kaj lahko moje podjetje naredi dobrega? Vse sheme trajnostnega turizma so ostale večinoma pri žuganju. Vsi pa vemo, da smo vsi raje dobri kot pa manj slabi. In biti dober je res lahko tudi zelo sexy.