Zakaj so kolesarji in pohodniki turisti, kot si jih želim(o)

V svet turizma sem vpet dobro desetletje, po malem sem sodeloval pri načrtovanju, pri promociji in tudi pri izvedbi potovanj, najprej z motocikli po celi (predvsem jugovzhodni) Evropi, kasneje pri kolesarskih in pohodniških potovanjih po Sloveniji in okoliških državah. Nisem šolan s tega področja, niti se nimam za specialista v panogi, imam pa oči in v naslednjih vrsticah bom zapisal svoja opažanja in razmišljanja glede tega, kakšen turizem bi si želel v domačih logih.

Najprej obrnimo ploščo: turizem, kakršnega si ne želim(o). A ste že bili v času visoke sezone v Benetkah, Firencah – ali recimo Dubrovniku? Gneča, glasni vodiči z zastavicami in horde pretežno zdolgočasenih homo sapiensov s pametnimi fotoaparati v rokah, vsaj ena gigantska križarka na oni strani Lapada, nejevoljni taksisti, nadrenjani avtobusi, pivo po osem evrov (hja, po kovidu verjetno že več). Čudovito mesto se duši v turizmu. Izkušnja je daleč od tega, kar naj bi od potovanja dobil popotnik in od popotnika domačin. Ajde, lastniki apartmajev jeseni štejejo mastne denarce, ampak vsa ta masa, ki hodi in vozi in pluje čez mesto, mesto ubija.

Je lahko drugače, bolje? Je. In k temu bi morali stremeti vsi vpleteni, turisti in ponudniki v turizmu. Utopija? Mogoče.

S kolesom ali peš (ja, tudi z motorjem ali celo terenskim avtomobilom ali avtodomom, ampak ker smo na Slovenia GREEN, bomo te pustili ob strani) lahko obiščemo kraje, ki niso dostopni križarkam in dvonadstropnim avtobusom. Tam morda ne bomo našli Eifflovega stolpa, bomo pa našli čudovito naravo, ki popotniku – iskalcu vedno da pravi odgovor, in pristne domačine, ki znajo pripraviti žgance in skuhati dišečo črno kavo. Tako smo letos nekje na zahodu Srbije, kako uro vožnje do prve resne civilizacije, spoznali par pri okoli 50 letih. Pet hčera imata razseljenih od Novega Pazarja do Pariza (ni hec), onadva pa vztrajata v majhni kmetiji z nebeškim razgledom. Če bi uredila kakšno preprosto sobo s kopalnico in popotniku poleg kave in rakije, kot smo jo bili deležni mi, ponudila še kakšno čorbico, bi to to popotniki z veseljem nagradili. In mogoče bi se katera od hčera vrnila in skrbela za hišo, živali – in turiste. Asfaltna cesta, katero baje že dolgo obljublja lokalna oblast, niti ne bi bila več tako nujna.

Podobne zgodbe so bile na Balkanu stalnica: tudi v Albaniji, recimo, so mladi v dolini Valbone veseli razvoja turizma. Prej je bila dolina pozimi odrezana od sveta, mladež se je odseljevala. Danes se vračajo. Še en pozitiven primer iz domačih logov je pohodniška pot Julijana. Nastanitvenih kapacitet v Baški Grapi skorajda ni bilo. Danes jih je kar nekaj – bi rekel, da predvsem zaradi pohodnikov na Julijani. S tem dela ne dobi le sobodajalec, ampak tudi lokalni vodovodar, mizar, kmet, mala trgovinica.

Domačini sami pravijo, da so pohodniki dobri gostje. Res, da bi se nekateri z gojzarji najrajši sprehodili do postelje (govori se, da so zato ploščice boljša izbirat od laminata), ampak pridejo pozno popoldne, zadovoljno pojejo vse, kar diši po hrani, in zgodaj zjutraj odidejo naprej. S kolesarji je podobno. Oboji iščejo odročne, neobljudene kraje. Bistvo njihovega popotovanja so mir, narava, samota, pa tudi druženje z domačini in uživanje v njihovi preprosti, domači hrani. Ne pa čakanje v vrsti na ogled drage turistične znamenitosti! In najbolje: obenem zaradi svojega načina premikanja ne polnijo cest, parkirišč in ne svinjajo zraka.

V redu, težava so divja stranišča ob poti, pa rabutanje sliv in spanje na črno, a idealne rešitve ni. Se ji pa lahko približamo.